Odprta scena ni le ime kolektiva. Je miselni okvir. Je razpoka v ustaljenem, skozi katero pronica svetloba. Je prostor, kjer umetnost ni zaključena stvar, ampak odprto vprašanje. Smo kolektiv, ki ustvarja z občutkom za tukaj in zdaj, z globoko predanostjo umetnosti, ki nagovarja, vznemirja, premika in sproža.

Zbiramo se tisti, ki verjamemo, da gledališče ni produkt, temveč proces. Da ne obstaja ločeno od družbe, temveč iz nje raste – z dvomi in pogumom. Naša ustvarjanja so iskrena, nepopolna, živa. Ustvarjamo gledališče, ki si upa biti krhko in hkrati odločno. Umetnost, ki ni le estetski objekt, ampak živo srečanje – s sabo, z drugimi, z družbo. Kolektiv sestavljamo mladi, samostojni ustvarjalci z različnih področij – od igre, režije in dramaturgije do performansa, plesa, glasbe in edukacije. Naše delo temelji na sodelovanju, medsebojnem spoštovanju in horizontalnih odnosih. Delujemo brez hierarhij – drug drugemu nismo šefi, temveč sopotniki. V kolektivu kroži zaupanje, ideje in odgovornost.

Odprta scena je tudi prostor za tiste, ki drugje ne najdejo prostora. Gostimo umetnike in umetnice, ki iščejo alternativo institucionalnemu sistemu. Mlade, ki potrebujejo prvi oder. Tiste, ki želijo ustvarjati brez cenzure, brez komercialnih pritiskov, a z močno umetniško in družbeno vizijo.

Naše delovanje vključuje ustvarjanje avtorsko zasnovanih predstav, razvoj laboratorijev, umetniško-izobraževalne delavnice, raziskovalne projekte ter intervencije v javnem prostoru. Skupaj gradimo prostor, kjer eksperiment ni izjema, temveč pravilo. Kjer lahko bivamo s polnimi pljuči – tudi če včasih zmanjka sape.

Verjamemo v gledališče kot prostor razpiranja – ran, pogledov, identitet. Kot prostor, ki ni nikoli dokončan. In prav zato nikoli zaprt.

Odprta scena je ustvarjalno stičišče neodvisnih umetnic in umetnikov, ki verjamejo v moč iskrene umetnosti, poguma in ranljivosti. Smo kolektiv, ki odpira prostor – dobesedno in simbolno – za gledališče, ki diha s svojim časom: angažirano, intuitivno, divje, nežno in predvsem živo. Ne uokvirjamo, ampak razpiramo. Ne ustvarjamo zato, da bi ugajali, temveč da bi se dotaknili – misli, teles, sistemov, ran – ter odpiramo prostore svobode – na odru in izven njega.

Pobudo, da se Odprta scena zgodi sem podala jaz. Želja po kreaciji neodvisnega prostora za mlade kreativce je izhajala iz mene, saj sem se vedno znova udeleževala gledaliških seminarjev, nikjer pa nisem zares našla prostora, kjer bi svojo strast do kreative lahko izražala, jo raziskovala in poskušala ugotoviti kaj me pri umetnosti sami sploh zanima. Opazila sem manjko kreativnosti pri sovrstnikih pa niti ne v smislu, da ne bi znali ali pa si ne bi želeli biti kreativni. Enostavno za kreativno izražanje, razmišljanje izven zastavljenih smernic šolskega sistema v času in okolju v katerem živimo ni prostora. Sistem nas sili v nenehno razmišljanje o prihodnosti, individualizacijo, kar dolgoročno pomeni pomanjkanje občutka skupnosti, pripadnosti.

Ljudje kreativno razmišljanje črpamo drug od drugega. Če in ko nam je to odvzeto, začnemo čutiti pomanjkanje, ki ga ne znamo zares ubesediti. Vsi v tej skupini smo se s temi občutki srečevali predolgo časa, zato smo sklenili, da si prostor ustvarimo sami.

Prvo leto smo tako intenzivno posvečali čas temu, da skupaj ugotovimo, kako bi zasnovali koncept, ki bi odpravljal ta dotični manjko, hkrati pa smo si samo resnično želeli skupaj ustvariti produkt, ki bo nagovarjal mlade in njihove težave in stigme s katerimi se spopadajo. 

Želeli smo si zgraditi ne-toksično, sprejemajoče okolje, ki bo ponujalo vse tisto, kar dramske šole ne – da iz teorije stvari prenese v prakso. Torej v prostor, ki dovoljuje, spoštuje, združuje, premaguje, snuje, kreira, ustvarja, ljubi, kritizira, podira in diha. 

Vsak od nas je nepogrešljiv kos sestavljanke, ki omogoča celoto, ki diha in živi kulturo.